Na to vprašanje ni določnega odgovora, saj se strojna oprema notesnikov nenehno razvija in usposobitev zaslona X, zvoka, vmesnikov PCMCIA, modema in tako naprej lahko zahteva precej napora.
Večina notesnikov na trenutnem tržišču, na primer, uporablja ,,Winmodeme``, ki ne delujejo z Linuxom zaradi lastniških strojnih vmesnikov. Celo notesniki, ki so potrjeni kot ,,združljivi z Linuxom`` morda niso popolnoma združljivi.
Edini notesnik na tržišču, ki ima v času tega pisanja modem, združljiv z Linuxom, je Sony Vaio. Obstaja tudi IBM Thinkpad, ki je potrjeno združljiv z distribucijo Red Hat, a to očitno ne vključuje modema.
Na poštni listi linux-laptop, ki jo gosti strežnik
vger.rutgers.edu, boste lahko izvedeli najnovejše informacije ali
vprašali druge uporabnike o njihovih izkušnjah s prenosniki. Poglejte
razdelek
,,Katere poštne liste obstajajo?``.
Domača stran poštne liste za Linux na računalnikih IBM Thinkpad je http://www.topica.com/lists/linux-thinkpad/.
Drugo poštno listo o Thinkpadu gosti http://www.bm-soft.com/. Pošljite e-pošto z besedo ,,help`` v telesu sporočila na majordomo@www.bm-soft.com.
Domača stran Linux Laptop je na http://www.cs.utexas.edu/users/kharker/linux-laptop/.
Domača stran za Linux na računalnikih IBM Thinkpad je na http://peipa.essex.ac.uk/tp-linux/.
Za informacije o motečih zunanjih napravah, kot so enote Zip in CD-ROM prek vzporednih vrat, si oglejte domačo stran Linux Parallel Port Home Page na http://www.torque.net/linux-pp.html.
Če potrebujete zadnjo različico servisnega paketa za kartice PCMCIA, jo dobite v ftp://cb-iris.stanford.edu/pub/pcmcia/. Nameščeno boste morali imeti tudi izvorno kodo jedra. Zagotovo prej preberite PCMCIA-HOWTO, ki je vključen v distribucijo.
Na standardni slovenski (in tudi na ameriški) tipkovnici lahko
uporabite kombinacijo Shift+PgUp ali PgDn (uporabiti
morate sive tipke, ne tistih na numerični tipkovnici). Pri ostalih
tipkovnicah glejte preslikave v datoteki /usr/lib/keytables;
funkciji ScrollUp in ScrollDown lahko obesite na
poljubno tipkovno kombinacijo - lahko jih, npr., preslikate na tipke,
ki jih premore 84-tipkovna tipkovnica za AT.
Program screen,
http://vector.co.jp/vpack/browse/person/an010455.html vam
priskrbi vmesni pomnilnik z zgodovino zaslona, po kateri lahko iščete
ključne besede, in možnost izdelave ,posnetkov` tekstovnih zaslonov.
Velikosti pomika nazaj ne morete poljubno nastaviti, saj je izveden s
pomočjo video pomnilnika, ki shranjuje pretekli tekst. Lahko pa
dosežete večji spomin pomika na vsakem navideznem zaslonu (virtual
console) tako, da zmanjšate skupno število navideznih zaslonov -
glejte datoteko linux/tty.h.
V tekstovnem načinu pritiskajte za preklop med zasloni od
tty1 do tty12 kombinacije od Alt-F1 do
Alt-F12. AltGr-F1 preklopi na tty13 itd.
Če želite preklopiti zaslon pod okoljem X window, morate pritisniti
Ctrl-Alt-F1 itd.; Alt-F7 ali podobno, za preklop
nazaj v grafični način.
Če želite uporabljati navidezni zaslon pri navadni prijavi v sistem,
mora biti naveden v datoteki /etc/inittab, ki ureja kateri
terminali in navidezni zasloni imajo prijavne pozivnike. Sistem X
potrebuje za zagon vsaj en prost navidezni zaslon.
Spremenite tekoči imenik v /usr/lib/zoneinfo; nabavite paket
timezone, če nimate tega imenika. Izvorna koda je dostopna v
imeniku
ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/system/admin/time/.
Potem napravite simbolno povezavo z imenom localtime, ki kaže
na eno od datotek v tem imeniku (ali v podimenikih), in še eno
simbolno povezavo imenovano posixrules, ki kaže na
localtime. Primer:
$ ln -sf Europe/Ljubljana localtime $ ln -sf localtime posixrules $ ln -sf localtime posixtime
Učinek bo takojšen - poskusite date(1).
Stran referenčnega priročnika o tzset opisuje nastavitev časovne
zone. Nekateri programi prepoznajo okoljsko spremenljivko TZ, a
to ni v skladu s POSIX-om.
Prepričajte se tudi, da je ura vašega jedra Linuxa nastavljena na
pravilen univerzalni čas GMT - napišite date -u in preverite,
če je izpisan pravilen univerzalni čas. (Glejte tudi
,,Računalnik kaže napačen čas``.)
Napišite:
$ uname -a
Z uporabo ukaza ulimit v ukazni lupini bash, ukaza
limit v tcsh, ali rlimit v ksh. Glejte
ustrezne strani referenčnega priročnika (man) za podrobnosti.
Ta nastavitev se tiče vseh programov, ki jih poženete iz te ukazne lupine (neposredno ali posredno), ne celotnega sistema.
Če želite privzeti vključitev ali izključitev izpisa posmrtnih
ostankov vseh procesov, lahko spremenite ustrezno nastavitev v
datoteki linux/sched.h - glejte definicijo
INIT_TASK, poglejte tudi v
linux/resource.h.
Glejte prevod spisa
Kernel-HOWTO ali
datoteko README, ki je priložena izdajam jedra na
ftp://ftp.cs.helsinki.fi/pub/Software/Linux/Kernel/ in na
zrcalnih mestih. (Vprašanje
,,Kako dobim stvari za Linux po FTP-ju?``.) Morda imate na sistemu že nameščeno
kakšno različico izvorne kode jedra. Vendar je ta različica najbrž
rahlo zastarela, če ste jo dobili kot del standardnih distribucij
Linuxa (to sploh ni težava, če želite vaše jedro le še enkrat prevesti
z novimi nastavitvami, a je težava, če ga morate nadgraditi).
Pri novejših jedrih lahko (in morate) z ukazom make narediti vse
naslednje tarče. Spomnite se, da lahko z enim samim klicem ukaza
make določite tudi več tarč.
# make clean dep install modules modules_install
Spomnite se tudi osvežiti modulske odvisnosti.
# depmod -a
Ta ukaz se lahko samodejno požene ob zagonu sistema. Na sistemih
Debian/GNU Linux je ukaz del skripta /etc/init.d/modutils in
ga lahko povežete na primerno mesto v imenikih /etc/rc(x).d/.
Za več informacij o ukazu depmod poglejte stran v referenčnem
priročniku.
Preverite, da uporabljate najnovejšo različico pripomočkov
modutils, kot tudi drugih podpornih paketov. Za podrobnosti
poglejte v datoteko Documentation/Changes v drevesu izvorne
kode jedra, zagotovo pa preberite tudi datoteko README paketa
modutils.
Ne pozabite, da morate po kopiranju novega jedra v vašo korensko
particijo pognati lilo, če hočete pozneje z njim zaganjati
računalnik - novejše različice jedra imajo v ta namen posebno tarčo
,,zlilo`` v datoteki Makefile; poskusite
.make zlilo
Na trenutnih sistemih pa lahko preprosto prepišete datoteko
zImage ali bzImage (iz imenika
arch/i386/boot/) na imenik /boot/ v korenskem
datotečnem sistemu, ali na disketo z uporabo ukaza dd. Glejte
tudi vprašanje
,,Kako prepričam LILO, da zažene sliko jedra?``
Jedra z lihimi srednjimi številkami (angl. minor version) različic
(npr. 2.1.*, 2.3.*) so preizkusne izdaje jeder; stabilna jedra imajo
sode srednje številke (2.0.*, 2.2.*). Če želite preskušati razvojna
jedra, se boste verjetno prijavili na poštno listo
linux-kernel, glejte razdelek
,,Katere poštne liste obstajajo?``.
Spletna stran http://www.kernelnotes.org/ ponuja precej informacij in povezav na druge strani, ki ponujajo informacije o popravkih jedra Linuxa.
Glejte tudi vprašanje ,,Nadgradila sem jedro, zdaj pa mi ne deluje kartica PCMCIA``.
Da, toda hkrati ne boste mogli uporabljati dveh običajnih priključkov, ki si delita prekinitev (brez nekaj trikov). To je omejitev arhitekture vodila ISA.
Glejte Serial-HOWTO za informacije o morebitnih rešitvah in
ovinkih okoli tega problema.
Ker se izvorna koda in dokumentacija za program nabirata na strojih, ki so že dolgo v uporabi, se je dobro seznaniti z ,,načinom, kako to počne Unix``, da boste zagotovo vedeli, kaj imate na sistemu. Na kratko, naj namesto vas to stori računalnik v ozadju.
Naslednji lupinski skript uporablja programe find,
egrep in sed za iskanje besedilnega niza ,,=head1``,
ki nakazuje začetek dokumentacijskega modula za Perl POD (angl. Plain
Old Documentation), po hierarhiji imenikov. Potem zgradi in izvede
lupinski skript, ki iz teh datotek generira oblikovano dokumentacijo.
Programa, ki zares oblikujeta besedilo, sta pod2man in
pod2text. To sta skripta v perlu, ki kličeta perlovske
knjižnične module. Skriptu bi lahko dodali tudi programa
pod2latex in pod2html, če bi jih imeli v sistemu.
Spodnji skript shranite v datoteko ,,makepods`` in potem naredite
to datoteko za izvedljivo z lupinskim ukazom:
chmod +x makepods
Potem ga lahko izvajate v trenutnem imeniku z ukazom:
./makepods
tukaj prerežite
#!/bin/sh
rm -f /tmp/find.tmp
#
# makepods (C) 1999 by Robert Kiesling
# This program is free software; it is distributed under the
# terms of the GNU General Public License, available at
# http://www.gnu.org/. This software comes with no warranty,
# and the author disclaims any responsibility for its (mis)use
# on your system.
#
# WARNING:
# This program can overwrite Perl library files if you are not
# careful! You have been warned!
#
# End of legal.
# Now back to the program:
#
# List of the top-level directories that you want to search,
# separated by spaces:
#
directories='/usr /var'
#
# Extension that the formatted output files should have.
ext="txt"
#
# Program that does the actual formatting. Possible values are
# "pod2man" and "pod2text." Your system may have others...
#
converter="pod2text"
#
# Generate a list of files in the 'directories' hierarchy(s)
# that contain the POD format string '=head1'.
#
for i in $directories ; do
find $i -type f -exec grep -l '=head1' {} \; >/tmp/find.tmp
done
#
# Remove from the list the files we're not interested in;
# e.g., man pages, html pages, vim and Emacs scripts....
#
egrep -v -E '*\.([1-9]|html|vim|el?)' /tmp/find.tmp >/tmp/eg1.tmp
#
# Generate a shell script from the commands, so that stdout is in
# the current directory. In this example, pod2man and pod2text are
# the commands used to format each input file from the list generated
# above, and the output files are given the extension defined by the
# variable "ext."
#
if [ $converter = "pod2man" ] ; then
sed -e "s/^/$converter --section=$ext /g" \
-e "s^\(/.*\)^\1 >\1^g" \
-e "s^>/.*/\([^\.]*\).*$^>\1.$ext^g" </tmp/eg1.tmp >/tmp/sed1.tmp
fi
if [ $converter = "pod2text" ] ; then
sed -e "s/^/$converter /g" \
-e "s^\(/.*\)^\1 >\1^g" \
-e "s^>/.*/\([^\.]*\).*$^>\1.$ext^g" </tmp/eg1.tmp >/tmp/sed1.tmp
fi
# Run the script that we've constructed.
sh /tmp/sed1.tmp
#
# Now we're done. Clean up after ourselves.
#
rm /tmp/find.tmp /tmp/eg1.tmp /tmp/sed1.tmp
# End of makepods script
Ker lupinski skript preiskuje celotno strukturo imenikov, lahko njegovo izvajanje traja kar nekaj časa.
Če ste sistemski administrator, lahko vstavite ta skript med opravila
za cron in ga redno izvajate vsak teden, mesec, ali na kak
drug interval, tako da vas obvešča po e-pošti o vseh napakah, ki so se
zgodile. Če je, na primer, skript makepods v imeniku
/usr/local/sbin/ in bi radi shranili oblikovano dokumentacijo
v podimenik imenika /usr/local/doc/, lahko cron
kliče naslednji lupinski skript, če ga shranite (na tem sistemu)
v /etc/cron.d/Weekly/:
#!/bin/sh cd /usr/local/doc/perl/formatted-pods /usr/local/sbin/makepods 2>/tmp/mpds.err mail -s 'Error output of makepod ' root </tmp/mpds.err rm -f /tmp/mpds.err
Ne pozabite izvesti chmod +x, da napravite tudi ta skript za
izvedljivega. To je le primer in ni edini način na katerega lahko
napoveste opravila za cron. Prosim, poglejte v lokalno
dokumentacijo, vaše izkušnje se lahko tudi razlikujejo, avtor ne
prevzema nobene odgovornosti za uporabo, napačno rabo, zlorabo, itd.
Naredite na njej datotečni sistem z imeniki bin,
etc, lib in dev - skratka vse, kar
potrebujete. Namestite na njo jedro in uredite, da bo LILO zagnal
sistem z diskete (glejte dokumentacijo, priloženo programu LILO, v
datoteki lilo.u.*.ps).
Če gradite jedro (ali naročite programu LILO naj naroči jedru) s pomnilniškim diskom enake velikosti kot disketa, se bo pomnilniški disk ob zagonu naložil in namestil kot korenski disk, namesto diskete.
Glejte datoteko Bootdisk-HOWTO.
Za novejša jedra vzemite paket kbd s
ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/system/Keyboards/kbd-0.90.tar.gz.
Prepričajte se, da imate ustrezno različico; uporabljati morate pravo
preslikavanje tipkovnice za svoje jedro.
Pri starejših jedrih morate v imeniku /usr/src/linux
popraviti glavno datoteko Makefile za prevajanje jedra.
Več uporabnih podatkov boste našli v delih Slovenian HOWTO Primoža Peterlina na naslovu http://sizif.mf.uni-lj.si/linux/cee/Slovenian-HOWTO.l1.html in The Linux keystroke and console HOWTO Andriesa Brouwerja na naslovu ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/docs/HOWTO/.
NumLock privzeto vključen?
Uporabite, na primer, program setleds (v vaših prijavnih
skriptih /etc/rc.local ali /etc/rc.d/*):
for t in 1 2 3 4 5 6 7 8
do
setleds +num < /dev/tty$t > /dev/null
done
setleds je del paketa kbd (glejte razdelek
,,Kako preslikam svojo tipkovnico v slovensko, angleško, francosko itd.?``.
Ali pa popravite vaše jedro. Urediti morate tako, da bo izraz
KBD_DEFLEDS ob prevajanju drivers/char/keyboard.c
definiran kot (1 << VC_NUMLOCK).
Naslednji skript ukazne lupine bi moral delovati za konzole VGA:
for tty in 1 2 4 5 6 7 8; do
setterm -fore yellow -bold on -back blue -store > /dev/tty$n
done
Zamenjajte yellow in blue z vašima priljubljenima barvama,
in uporabite /dev/ttyS$n za terminale na zaporednih vratih.
Če se želite prepričati, da so barve vrnjene v prvotno stanje, ko se
ljudje odjavijo (če so jih spremenili), storite takole, zamenjajte vse
navedbe ,,getty`` (ali ,,mingetty`` ali ,,uugetty`` ali
karkoli že) v datoteki /etc/inittab z navedbami
,,/sbin/mygetty``.
#!/bin/sh setterm -fore yellow -bold on -back blue -store > $1 exec /sbin/mingetty $@
[Jim Dennis]
Uporabite več izmenjalnih particij ali datotek - Linux podpira do 16 izmenjalnih področij, vsako je lahko veliko do 128 MB.
Zelo stara jedra podpirajo le izmenjalne particije velikosti do 16 MB.
Linux na strojih z 8 KB stranmi (8 KB paging) kot Alpha in Sparc64,
podpira izmenjalna področja do 512 MB. Omejitev na 128 MB pride iz
enačbe PAGE_SIZE*BITSPERBYTE le na strojih s 4 KB velikimi
stranmi, na strojih z 8 KB velikimi stranmi pa je ta omejitev 512 MB.
Vse podrobnosti so v datoteki
mm/swapfile.c.
[Peter Moulder, Gordon Weast]