Vsaj teoretično ste vse pravilno namestili in ste pripravljeni za uporabo. teTeX je zelo velik programski paket. Kot pri vsem kompleksnem programju se boste tudi tu želeli učiti teTeXa počasi, da vas ne bo prestrašila njegova kompleksnost.
Hkrati želite, da programje dela kaj koristnega. Namesto, da bi gledali, kako se v TeXu postavi besedilo
``Hello, World!''
kot priporoča profesor Knuth v knjigi The TeXBook, bomo teTeX raje preiskusili z nekaj njegovimi lastnimi dokumenti.
Naslednji razdelek
,,Tiskanje dokumentacije`` je pravzaprav učbenik
uporabe teTeXa. Pokriva tiskanje dokumentacije, vključene v teTeX (ki je seveda
v formatih LaTeX in .dvi). Razdelek
,,TeXovi in LaTeXovi ukazi`` je bolj ,,zbirka
kuharskih receptov`` kot učbenik. Govori o pravilnem stavljenju LaTeXovih dokumentov
in pokriva nekaj ukazov in okolij, ki jih boste uporabljali v bolj pogostih
dokumentnih razredih.
Razdelek ,,LaTeXovi razširitveni paketi in drugi viri`` vam pove, kako uporabljati veliko že obstoječih LaTeXovih paketov, da boste prilagodili dokumente svojim specifikacijam.
Prvih nekaj klicev teTeXa morate biti prijavljeni kot root, sicer metafont
ne bo mogel narediti potrebnih imenikov za svoje pisave. Program texconfig
vsebuje izbiro, ki naredi znakovne imenike pisljive vsemu svetu, a, če delate
na večuporabniškem sistemu, tega ne boste želeli iz varnostnih razlogov.
V vsakem primeru se bo metafont glasno pritožil, če nimate
ustreznih dovoljenj za pisanje
v imenikih s pisavami, ker ne bo mogel narediti novih imenikov. Ne boste
videli izhoda, ker boste imeli cel kup znakov dolžine nič. To ni problem. Odjavite
se, se prijavite kot root in ponovite sporno operacijo.
Še dobro, da z uporabo teTeXa ne morete narediti nobene prave škode. To ni prevajalnik, kjer bi lahko, na primer, pokvarili korensko particijo, če zablodi kazalec. Kaj, niste prebrali teTeXovega priročnika? Seveda ga niste. Še vedno je v distribuciji v obliki izvorne kode in čaka, da ga kdo natisne.
Brez nadaljnega odlašanja boste torej želeli prebrati teTeXov priročnik.
Najdete ga v imeniku /usr/lib/teTeX/texmf/doc/tetex. Ime LaTeXove izvorne datoteke
je TETEXDOC.tex. (Podaljšek .tex uporabljamo pri datotekah za TeX in za LaTeX.
Nekateri urejevalniki, kot emacs(1), ločijo oba zapisa.) Obstaja tudi distribucijska
datoteka TETEXDOC.dvi, morda jo boste shranili na varno mesto -- npr. v drug
imenik -- če boste pozneje hoteli preizkusiti vaše gonilnike za .dvi. Ko imate
varno spravljeno, napišite
$ latex TETEXDOC.tex
LaTeX bo izpisal veliko opozoril. Prvo je standardno:
LaTeX Warning: Label(s) may have changed. Rerun to get the
cross-references right.
V navadi je zgraditi kazalo spisa tako, da ga LaTeXiramo dvakrat. Torej
ponovite ukaz. Ostala opozorila lahko varno prezrete. Obveščajo vas le, da
so nekatere poti za FTP, omenjene v dokumentaciji, preširoke za namenjen prostor.
(Če ste res raziskovalni, poglejte v kakega od TeXovih virov za razlago ukazov
\hbox in \vbox.)
teTeX bo z datoteke TETEXDOC.tex naredil več datotek. Nas trenutno zanima
TETEXDOC.dvi. To je od naprave neodvisen izhod, ki ga lahko pošljete na zaslon
ali na tiskalnik. Če uporabljate teTeX pod grafičnim sistemom X Windows, lahko
predogledate dokument programom xdvi(1).
Za zdaj predpostavimo, da imate HP LaserJet II. Napisali boste naslednji ukaz:
$ dvilj2 TETEXDOC.dvi
Ta bo izpisal datoteko TETEXDOC.dvi pretvoril v izhodno datoteko PCL, vključno
z nastavljivimi pisavami, ki bodo poslane vašemu LaserJetu. To ni lastnost TeXa
ali LaTeXa, pač pa lastnost gonilnika dvilj2(1). Drugi gonilniki .dvi poskrbijo
za naprave, ki jih pač podpirajo. dvilj2(1) bo izpolnil znakovne zahteve, ki
jih vsebuje originalni LaTeXov dokument, z najbližjimi ekvivalenti, dostopnimi
na sistemu. V primeru navadnega tekstovnega spisa kot je TETEXDOC.tex, to ni
težko. Vsi znaki, ki jih potrebuje TETEXDOC.tex se bodo zgenerirali z metafontom,
ki ga samodejno požene dvilj2(1) in naredili znake, ki jih še nimate. (Če ste
prvič pognali dvilj2(1), mora program narediti vse znake, kar lahko na zares
počasnih strojih traja tudi do nekaj dni.) Obstaja več izbir, ki nadzorujejo
izdelavo pisav z dvilj2(1); orisani so v priročniku. Na tej točki vam naj
ne bi bilo treba neposredno rokovati z metafontom. Če morate to početi, je
šlo med vašo namestitvijo nekaj narobe. Vsi gonilniki .dvi bodo
neposredno poklicali
metafont s pomočjo knjižnice za iskanje poti kpathsea -- kar je sicer izven
dometa tega spisa -- ni vam treba več popravljati metafont, vse izvorne kode
znakov za znakovno knjižnico Computer Modern so vključene v distribucijo.
Datoteko TETEXDOC.lj lahko natisnete z ukazom
$ lpr TETEXDOC.lj
Morda boste morali namestiti tiskalniški filter, ki razume PCL. Podrobnosti
zveste v Printing-HOWTO.
Vodnik teTeX Guide na devetih straneh ponuja uporabno znanje za nadaljno nastavitev vašega sistema, nekaj sem omenil, večine pa tale dokument ne pokriva.
Nekaj podatkov v naslednjem razdelku nisem mogel preveriti, ker imam ne-postscriptni barvni črnilni tiskalnik HP Deskjet 400 nameščen na vzporedni vmesnik računalnika Chanel3. Vendar neimetje postscriptnega tiskalnika ni ovira za tiskanje besedila in grafike v vaših dokumentih. Glejte razdelek ,,Ghostscript`` o namestitvi Ghostscripta, če ta še ni nameščen na vašem sistemu.
Priprava angleških (za slovenske glejte še razdelek ,,Dodatek: LaTeX in slovenščina``) dokumentov za stavljenje s TeXom je preprosta. Prepričajte se, da imate med posameznimi odstavki navadne tekstovne datoteke prazne vrstice in poženite program TeX z ukazom
$ tex ime_vaše_datoteke
Rezultat bo datoteka s podaljškom .dvi. Besedilo je stavljeno v pisavi
Computer Modern Roman velikosti 10 pik, z enojnim razmakom, s poravnanim levim
in desnim robom. Če dobivate sporočila o napakah zaradi posebnih znakov, na
primer znaka za dolar, pred njega postavite ,,ubežni znak``: poševnico nazaj:
,,\``, in še enkrat poženite TeX na vaši datoteki. Izhodno datoteko .dvi lahko
natisnete s prevajalnikom po vaši želji (glejte zgoraj).
Edina druga posebnost TeXovih vhodnih datotek je uporaba uvodnih in zaključnih narekovajev. Emacsov TeXaški način naredi to samodejno.
"To so narekovaji ASCII."
``To so `TeXovi' narekovaji.''
,,To so ustrezni slovenski narekovaji.``
Za spreminjanje privzetega TeXovega formata strani glejte kak vodnik, na primer zgoraj omenjeni A Gentle Introduction to TeX.
Dokumenti, pripravljeni za LaTeX, zadoščajo nekaj posebnim pravilom, a pri zahtevnejših spisih lahko LaTeX zelo olajša proces formatiranja besedila.
V bistvu je LaTeX opisni jezik za dokumente (angl. document markup language),
ki poskuša ločiti izhodni stil od logične strukture spisa. Na primer, za formatiranje
naslova razdelka v TeXu bi bilo potrebno določiti 36 pik razmika nad naslovo,
potem sam naslov v krepkih črkah velikosti 24 pik, potem kopiranje besedila
naslova in številke v kazalo in 24 pik prostora za naslovom. Nasprotje tega
je LaTeXov ukaz \section{}, ki to delo opravi namesto vas. Če želite v celem
spisu spremeniti stil izpisa naslova, spremenite le definicijo ukaza \section{}
namesto besedila v vašem spisu. To vam lahko prihrani ure ponovnega formatiranja
dokumentov, ki imajo na ducate strani.
Vsi LaTeXovi dokumenti imajo tri dele: začetna določila (preamble), besedilo telesa dokumenta (body text) in zaključna določila (postamble). Ti izrazi so del standardnega žargona in jih uporabljajo vsi TeXperti.
Začetna določila določajo najmanj tip dokumenta, ki ga želimo izdelati -- t.i. razred dokumenta (document class) -- in stavek, ki označuje začetek dokumentovega telesa. Na primer:
\documentclass{article}
\begin{document}
Zaključna določila so navadno zelo preprosta. Razen v posebnih primerih vsebujejo le stavek:
\end{document}
Opazili boste, da tvorita stavka \begin{document} in \end{document} par.
V LaTeXu se to imenuje ,,okolje`` (environment). Vse besedilo se mora pojaviti
v okolju in veliko ukazov deluje le na okolje, v katerem jih uporabite. Okolje
document je edini primer okolja, ki nam ga LaTeX vsiljuje. To se pravi, to
je edino okolje, ki je nujno potrebno v vsakem dokumentu. (Izjema tega pravila
je dokumentni razred letter, v katerem morate tudi nujno določiti \begin{letter}
in \end{letter}. Glejte razdelek
,,Pisma``) Vendar
se veliko formatnih zahtev določi kot okolje. Ta okolja so opisana v naslednjih
razdelkih.
Razrede dokumentov lahko kličete tudi z argumenti. Namesto privzetega tipa besedila, s črkami osnovne velikosti 10 pik, kot v prejšnjem primeru, lahko določite osnovno velikost 12 pik:
\documentclass[12pt]{article}
Dokumentni razred article bo poskrbel za potrebne popravke.
Nekaj dokumentnih razredov se na splošno veliko uporablja. Opisani so spodaj.
Razred report je podoben razredu article, le da naredi posebno naslovno stran
in začne vsak nov razdelek na novi strani. Razred letter vključuje posebne
definicije za naslove, pozdrave in zaključke, nekaj od teh je tudi opisanih
spodaj.
Posebej zapakirano LaTeXovo kodo, splošno znano kot ,,paket`` (package),
lahko vključite z ukazom \usepackage{}.
\usepackage{fancyhdr}
Zgornji ukaz bo vključil LaTeXov stil v datoteki fancyhdr.sty z enega od
imenikov, ki jih določi TEXINPUTS, ki ste jih vi in teTeX določili med namestitvijo
in nastavitvijo. Uporaba:
\documentclass{article}
\usepackage{fancyhdr}
\begin{document}
Deklaracije \usepackage{} morajo biti navedene pred stavkom \begin{document};
to se pravi, v začetnih določilih.
fancyhdr.sty razširja ukaz \pagestyle{} tako, da lahko sami ustvarite obliko
glave in noge strani, ki je navadno določena z enim od standardnih stilov strani:
\pagestyle{plain} % privzeti stil strani - številke strani centrirane na dnu strani
\pagestyle{empty} % ni glave in ne noge
\pagestyle{headings} % na vrhu strani izpiše številko razdelka in strani
\pagestyle{myheadings} % izpiše poljubno informacijo v glavi strani
% Vse na desni strani procenta je komentar.
Ukaz \pagestyle{} začne veljati šele z naslednjo stranjo. Glavo in nogo
trenutne strani spremenite z ukazom
\thispagestyle{stil_strani}
Znakovni stili so delno odvisni od pisav, določenih v dokumentu. Vendar naj bi bila krepki (bold) in ležeči stil (italic) poudarjanja mogoča za vsako pisavo na sistemu. Tudi podčrtavanje lahko uporabljate, čeprav formatiranje tega predstavlja posebne probleme. Glejte razdelek ,,LaTeXovi razširitveni paketi in ostali viri``, spodaj.
Tekst lahko poudarite na več načinov. Najbolj prenosljiv način je z ukazom
\em (v TeXu, v LaTeXu je to ukaz \emph{}, opomba prevajalca). Vse besedilo
v dosegu se postavi v ležeč položaj. Na primer:
Ta beseda bo {\em poudarjena}.
Če imate ležeče besedilo, ki se zajeda v normalno besedilo, lahko določite
,,kurzivni popravek``, ukaz za to je \/; se pravi poševnica nazaj in poševnica.
Ta primer {\em se bo\/} izpisal pravilno.
Ta primer se {\em ne} bo izpisal pravilno.
Malo manj prenosni ukazi, a še vedno uporabni v primerih, ko nastopajo
sami, so poudarki z ukazi \it, \bf in \tt, ki določijo obliko znakov v dosegu
za ležečo, krepko in obliko pisalnega stroja.
{\tt To besedilo je napisano z enotnimi razmaki},
{\it to besedilo bo kurzivno} in
{\bf to besedilo bo krepko \dots} vse v enem odstavku.
Ukaz \dots izpiše tri pike, ki se ne razbijejo na koncu vrstice ...
Najnovejša verzija LaTeXa, ki jo imate seveda vi, vključuje ukaze, ki računajo tudi z gnezdenjem stilnih ukazov.
To {\it ni {\bf krepko-kurzivni stil!}}
teTeX stavi besedilo v ležečem načinu dokler ne pride do ukaza \bf, takrat
pa preklopi v krepki način.
Da bi se temu izognili, potrebuje nova shema izbire oblik pisav NFSS tri parametre za vsako tipografijo: obliko (shape), vrsto (series) in družino (family). Vse pisave ne vključujejo vseh teh stilov. LaTeX bo izpisal opozorilo, če mora nadomestiti pisavo z drugo, obstoječo.
Določite lahko naslednje oblike pisav:
\textup{tekst} % pokončna oblika (privzeto)
\textit{tekst} % ležeče
\textsl{tekst} % nagnjeno
\textsc{tekst} % majhne velike črke (preskusite, no)
Dve vrsti, ki ju ima večina pisav, sta:
\textmd{tekst} % srednja vrsta (privzeto)
\textbf{tekst} % krepka vrsta
Na voljo so tri splošne družine tipografij:
\textrm{text} % roman (privzeta)
\textsf{text} % brez serifov
\texttt{text} % pisalni stroj (enaki presledki, podobna Courier)
Z nastavitvijo teh treh parametrov lahko kombinirate učinke:
\texttt{\textit{Ta primer bo verjetno zahteval zamenjavo pisave,
saj malo pisav vsebuje kurzivne znake pisalnega stroja. }}
Privzeta družina znakov je Computer Modern, ki je rastrska pisava. Druge družine znakov so navadno tipa PostScript Type 1. Glejte razdelek ,,Uporaba postscriptnih znakov`` za podrobnosti, kako jih nastaviti.
Obstaja veliko različnih akcentov in posebnih znakov, ki jih lahko uporabite. Tule jih je le nekaj. (Poskusite jih natisniti na svojem tiskalniku.)
\v{s} \'{o} \`{e} \^{o} \"{u} \={o} \c{c}
?` !` \copyright \pounds \dag
Končno so tukaj še znaki, ki se v TeXu in LaTeXu uporabljajo kot ubežni ali meta znaki. Omenili smo že znak za dolar. Popoln seznam metaznakov, ki morajo biti navedeni skupaj s poševnico nazaj, če jih želimo videti dobesedno, je:
# $ % & _ { }
Dostopne so tudi različne abecede, na primer grška abeceda in cirilica. LaTeX ponuja precej možnosti za stavljenje ne-angleških besedil, ki so obdelane v katerem od tukaj naštetih referenc. Za primer stavljenja slovenskih besedil glejte razdelek ,,Dodatek: LaTeX in slovenščina``.
Spreminjanje robov TeXovega ali LaTeXovega dokumenta ni preprosto opravilo. Veliko je odvisno od relativnega odmika besedila, za katerega poskušate nastaviti rob. Tudi položaj ukaza za spreminjanje roba je pomemben.
Za nastavitev robov v vsem LaTeXovem dokumentu obstajata ukaza \evensidemargin
in \oddsidemargin. Delujeta na leve robe sodih oziroma lihih strani. Na primer
\evensidemargin=1in
\oddsidemargin=1in
doda palec (inch) na levi rob sodih in lihih strani kot dodatek standardnemu
odmiku enega palca. Ta dva ukaza zadevata celoten dokument in bosta premikala
telo besedila desno in levo po strani, ne glede na lokalni odmik, zato jih
je varno uporabljati tudi z LaTeXovimi okolji kot verse in list.
Spodaj je nabor makro ukazov za spreminjanje robov, ki sem jih napisal. Ti imajo drugačen učinek kot ukaza, omenjena zgoraj. Ker uporabljajo ukaze navadnega TeXa, ni nujno, da bodo spoštovali robove kateregakoli okolja LaTeXa, a jih lahko postavite kamorkoli v vaš dokument in tako spremenite odmike robov od tam naprej.
%% margins.sty -- v. 0.1 by Robert Kiesling
%% Copies of this code may be freely distributed in verbatim form.
%%
%% Some elementary plain TeX margin-changing commands. Lengths are
%% in inches:
%% \leftmargin{1} %% sets the document's left margin in 1 inch.
%% \leftindent{1} %% sets the following paragraphs' indent in
%% 1 inch.
%% \rightindent{1} %% sets the following paragraphs' right margins
%% %% in 1 inch.
%% \llength{3} %% sets the following lines' lengths to 3 inches.
%%
\message{Margins macros...}
\def\lmargin#1{\hoffset = #1 in}
\def\lindent#1{\leftskip = #1 in}
\def\rindent#1{\rightskip = #1 in}
\def\llength#1{\hsize = #1 in}
%%
%% (End of margins macros.}
Postavite to kodo v datoteko margins.sty v vašem lokalnem imeniku $TEXINPUTS.
Ukazi so opisani v komentiranem delu datoteke. V dokument jih vključite z ukazom
\usepackage{margins}
v začetnih določilih dokumenta.
Če smo že pri tem, če ne želite desne poravnave besedila, ki je privzeta, napišite ukaz
\raggedright
Tudi določanje razmika med vrsticami je kar zapleteno.
Razdaljo med vrsticami besedila meri količina baselineskip. Podana je kot absolutna količina. Na primer
\baselineskip=24pt
ali še bolje:
\setlength{\baselineskip}{24pt}
Razlika med obema oblikama je v tem, da bo \setlength{} spoštoval vsa pravila
o dosegu, ki so v veljavi, ko uporabite ta ukaz.
Problem pri uporabi \baselineskip je ta, da prizadene tudi razdalje med
naslovi razdelkov, opombah po črto in podobnimi. Skrbeti morate, da bo razmik
med vrsticami pravilen za tip besedila, ki ga formatirate. Obstajajo pa paketi
LaTeXovih makro ukazov kot je setspace.sty, ki vam pomagajo v teh primerih.
Glejte razdelek
,,LaTeXovi razširitveni paketi in drugi viri``.
LaTeX ponuja dokumentne razrede, ki omogočajo standardiziran format dokumentov. Poskrbijo za okolja za formatiranje seznamov, citatov, opomb po črto in na robu in druge elemente besedila. Splošno uporabljane dokumentne razrede obravnavajo naslednji razdelki.
Kot smo že omenili, sta si razred article za pisanje člankov in razred
report za pisanje poročil, precej podobna. Glavna razlika je v tem, da razred
za poročila kot privzeto naredi naslovno stran in začne vsak razdelek (\section)
na novi strani. V splošnem pa sta si ta dva razreda podobna.
Naslove, povzetke in vrstice v teh dveh razredih opišete v začetnih določilih na primer takole:
\title{Paritvene navade kaktusov}
\author{John Q. Public}
\abstract{Opis tega, kako navadni puščavski kaktusi iščejo
primerne vodne luknje, da lahko izvajajo svoje paritvene
rituale.}
Ukaz
\maketitle
na začetku besedila bo potem naredil posebno naslovno stran v poročilnem razredu, ali pa naslov in povzetek na vrhu prve strani, če pišete članek.
Razdelke in podrazdelke definirate z ukazi, ki vključujejo
\section
\subsection
\subsubsection
Ti ukazi bodo naredili standardne oštevilčene razdelke, ki se uporabljajo v tehničnih spisih. Za neoštevilčene razdelke uporabite:
\section*
\subsection*
\subsubsection*
LaTeX ponuja veliko okolij za urejanje prikazanih stvari. Citirani tekst
lahko vključite v okolje quotation:
\begin{quotation}
Zares, lahko se reče, da sem srečen:
če delam napake, jih ljudje zagotovo opazijo.
\end{quotation}
Za krajše citate lahko uporabite okolje quote.
Za urejanje poezije uporabite okolje verse:
\begin{verse}
Prvi sneg pada z neba \\
in se tali \\
na vročih kostanjih.
\end{verse}
Za prekinitev vrstice na pravih mestih morate uporabljati dvojne poševnice nazaj. Sicer bi LaTeX napolnil vrstico v pesemskem okolju, kot v kateremkoli drugem.
Seznami prihajajo v več vrstah. Za naštevalni seznam lahko uporabite okolje
itemize:
\begin{itemize}
\item To je prva postavka v seznamu.
\item Druga točka našega seznama...
\item ...
... in tako naprej.
\end{itemize}
Oštevilčen seznam naredite z okoljem enumerate:
\begin{enumerate}
\item Prvi korak nečesa.
\item Drugi korak.
\item \dots
\end{enumerate}
Opisne sezname podate v okolju description:
\begin{description}
\item{Pečica} Umazana, potrebuje nov pekač.
\item{Hladilnik} Umazan. Žal mi je.
\item{Odtod in korito} Popackan, prisoten vodni kamen.
\end{description}
Razred letter poskrbi za posebne definicije, ki jih lahko uporabljamo za
pisanje (ameriških) poslovnih pisem.
Okolje (tako je, zdaj pa okolje, ne razred) letter vzame en argument, naslov
prejemnika pisma. Ukaz address, ki se mora pojaviti v začetnih določilih definira
naslov pošiljatelja. Podpis, kot ga napišete po zaključku pisma, navedete z
ukazom signature.
LaTeXova koda preprostega poslovnega pisma lahko izgleda takole.
\documentclass[12pt]{letter}
\usepackage[slovene]{babel}
\usepackage[latin2]{inputenc}
\signature{Janez Priimkovič}
\address{Stekleni polž 123 \\ 1000 Ljubljana \\ Tel.: (061) 999-999}
\begin{document}
\begin{letter}{Opekarstvo in aranžerstvo, d.o.o.\\Pri opeki 13\\1000 Ljubljana}
\opening{Spoštovani!}
Glede ene vaših opek, ki sem jo našel na tepihu v moji dnevni sobi,
obkroženo z drobci razbitega okna ...
(Ostanek pisma.)
\closing{S spoštovanjem,}
\end{letter}
\end{document}
Opazili ste, da vsebuje naslov dvojne poševnice nazaj, ki določijo, kje naj se vrstica prekine.
Omenili smo že, da podčtavanje kot oblika besedila predstavlja posebne probleme (med katerimi je največji estetski: ne podčrtavajte, sploh!; opomba prevajalca). Pravzaprav TeX nima problemov s podčrtavanjem besedila, saj je to pogosto pri stavljenju matematičnih izrazov. V LaTeXu lahko podčrtate besede z ukazom:
\underline{podčrtano besedilo}
Problem nastane, ker se podčrtavanje ne prekine med vrsticami in, v nekaterih
primerih, lahko izgleda neenakomerno. Obstaja paket LaTeXovih makro ukazov,
imenovan ulem.sty, ki naredi podčrtavanje za privzet način poudarjanja besedila
in je eden izmed veliko LaTeXovih paketov, dostopnih po Internetu.
Paket ulem.sty uporabite z ukazom v začetnih deklaracijah:
\usepackage{ulem}
Obstaja katalog The LaTeX Catalogue vseh dostopnih paketov z enovrstičnimi opisi in poti na CTAN-u. Za URL najnovejše izdaje tega kataloga, glejte razdelek ,,Viri nadaljnih informacij``.
Paketi, ki so dostopni za LaTeX, vključujejo:
Vključite pogojne stavke v svoje dokumente.
Definira pisavo za lepšo kapitalizacijo prvega stavka.
Nabor znakov in preprocesor za izdelavo spisov v sanskrtu.
Razred za LaTeX2e, s katerim stavite recepte.
Različni stili za poročila in članke.
Pot v katalogu spremenite v uporaben URL poti na mestu za FTP tako, da
združite pot gostiteljevega URL-ja in najvišjo pot arhiva CTAN, po katerem
želite brskati. Na primer, najvišji imenik CTAN mesta
ftp.tex.ac.uk je ctan/tex-archive.
Poln URL imenika s paketom refman bo torej:
ftp://ftp.tex.ac.uk/ctan/tex-archive/ +
macros/latex/contrib/supported/refman =
ftp://ftp.tex.ac.uk/ctan/tex-archive/macros/latex/contrib/supported/refman/
Nekateri paketi imajo več datotek, v takih primerih je dana le pot do njihovega imenika.
Če imate URL, lahko paket poberete s kateregakoli od mest CTAN, naštetih v razdelku ,,Dodatek: Spisek arhivov CTAN``.
Vzamete lahko popoln seznam vsebine arhiva v datoteki FILES.byname, ležeči
v najvišjem imeniku arhiva. Po arhivu lahko iščete tudi ključno besedo s ftp(1)
ukazom
quote site index <ključna beseda>