Ko konfiguracijski skript konča z delom, vam pove, da napravite
,,make dep`` in (morda) ,,clean``. Torej napišete
,,make dep``. To vam zagotovi, da so vse odvisnosti, na
primer vključne datoteke, na svojem mestu. To ne traja dolgo, razen,
če imate zelo počasen računalnik. Pri starejših različicah jedra
morate po koncu delanja odvisnosti napisati še ,,make
clean``. To odstrani vse objektne datoteke in druge stvari, ki
so jih pustile za sabo stare različice. V vsakem primeru ne pozabite
narediti tega koraka preden začnete prevajati jedro.
Po urejanju odvisnosti in čiščenju lahko napišete ,,make
zImage`` ali ,,make zdisk`` (ta del traja veliko
časa). ,,make zImage`` prevede jedro in v imeniku
arch/i386/boot pusti datoteko, imenovano ,,bzImage``
(med drugim). To je novo komprimirano jedro. ,,make
bzdisk`` naredi isto stvar, le da prepiše novo datoteko
bzImage na disketo, ki ste jo, upajmo, vstavili v pogon
,,A:`` (/dev/fd0). ,,bzdisk`` je priročno orodje za
testiranje novih jeder; če novo jedro ne deluje v redu, preprosto
odstranite disketo in zaženite staro jedro. Včasih boste to disketo
lahko uporabili tudi, če boste po pomoti odstranili svoje jedro (ali
naredili kaj podobno groznega). Disketo lahko uporabite tudi pri
inštalaciji novih sistemov, ko preprosto prepišete vsebino enega diska
na drugega (,,Vse to in še več! Koliko bi plačali zdaj?``).
Vsa, vsaj na pol razumno nova, jedra so komprimirana, odtod črka
,,bz`` pred njihovimi imeni. Komprimirano jedro se samodejno
odkomprimira, ko se izvaja.
V starejših jedrih ni izbire za gradnjo bzImage; le
zImage. Ta izbira je trenutno še vedno dostopna, vendar je
glede na velikost kode novejših jeder uporaba bzImage bolj
ali manj obvezna, saj starejše metode ne znajo uporabljati prevelikega
jedra.
,,make mrproper`` naredi bolj intenzivno čiščenje
(,,clean``). Včasih je ta cilj potreben; morda ga želite
uporabiti ob vsakem popravku. ,,make mrproper`` bo tudi
pobrisal vašo konfiguracijsko datoteko, zato shranite njeno rezervno
kopijo (.config), če se vam zdi pomembna.
,,make oldconfig`` bo poskušal nastaviti jedro s stare
konfiguracijske datoteke; namesto vas bo šel skozi proces ,,make
config``. Če še nikoli niste prevedli jedra ali nimate stare
konfiguracijske datoteke, verjetno nočete tega, saj hočete spremeniti
privzeto nastavitev.
Za ukaz ,,make modules`` glejte razdelek o modulih.
Ko imate novo jedro, za katerega menite, da deluje, kot želite, je čas
za njegovo namestitev. Večina ljudi za ta korak uporablja LILO (Linux
Loader). Jedro namestite, poženete čez njega LILO in ga pripravite za
zaganjanje z ukazom ,,make bzlilo``. Vendar le, če
je lilo nastavljen takole: jedro je /vmlinuz, lilo
je v imeniku /sbin, in vaša nastavitvena datoteka
/etc/lilo.conf se s tem strinja.
V vseh drugih primerih morate pognati LILO neposredno. Paket je
precej enostaven za inštalacijo in delo, a zna zmesti ljudi s
konfiguracijsko datoteko. Glejte nastavitveno datoteko (v starejših
različicah je to /etc/lilo/config, v novejših pa
/etc/lilo.conf) in poglejte, kakšne nastavitve imate.
Konfiguracijska datoteka mora izgledati podobno:
image = /vmlinuz
label = Linux
root = /dev/hda1
...
Nastavitev ,,image =`` kaže na na novo nameščeno
jedro. Večina ljudi uporablja /vmlinuz. Lilo potrebuje oznako
,,label``, da ugotovi, katero jedro ali operacijski sistem
naj zažene, oznaka ,,root`` je korenski imenik /
določenega operacijskega sistema. Napravite rezervno kopijo vašega
starega jedra in prepišite datoteko bzImage, ki ste jo pravkar
naredili na to mesto (napišete npr. ,,cp bzImage /vmlinuz``,
če uporabljate ,,/vmlinuz``). Potem še enkrat zaženete lilo
- na novejših sistemih le napišete ,,lilo``, na starejših
morate morda narediti /etc/lilo/install ali celo
/etc/lilo/lilo -C /etc/lilo/config.
Če bi radi izvedeli več o nastavitvi programa LILO ali če nimate programa LILO, dobite najnovejšo različico z vašega priljubljenega mesta za FTP in upoštevate navodila.
Za zaganjanje enega vaših starejših jeder s trdega diska (še en način,
kako si opomorete, če ste uničili novo jedro), prekopirajte vrstice
pod (in vključno z) ,,image = xxx`` v LILO-vi nastavitveni
datoteki na konec datoteke in spremenite ,,image = xxx`` v
,,image = yyy``, kjer je ,,yyy`` polna pot do
datoteke, v katero ste shranili rezervno jedro. Potem spremenite
,,label = zzz`` v ,,label = linux-backup`` in še
enkrat poženite lilo. V konfiguracijsko datoteko lahko dodate
tudi vrstico z ,,delay=x``, kjer je ,,x`` časovni
interval v desetinkah sekunde, v katerem LILO čaka, da ga boste lahko
prekinili (npr. s tipko Shift) in vpisali oznako rezerve zaganjalne
kopije (če se zgodi kaj neprijetnega).