Z DOS/Windows na Linux: Datoteke in programi

Struktura imenikov in datotek na Linuxu je zelo podobna tisti na DOS/Windows. Datoteke imajo imena, za katera veljajo določena pravila, in so shranjena v imenikih. Nekatere od njih so programi, in večina med njimi pozna ukazne izbire. Nadalje, uporabljate lahko džokerje, preusmeritve in nizanje ukazov. Obstaja le nekaj manjših razlik:

V DOS velja za imena datotek omejitev 8+3 (do osem znakov imena, do tri znake pripone), npr. NOTENOUG.TXT. Pod Linuxom so stvari lepše. Če ste namestili Linux z datotečnim sistemom, kot sta na primer ext2 ali umsdos, lahko uporabljate daljša imena datotek (do 255 znakov) in več kot eno piko v imenu, na primer To_je.zelo_dolgo.IME.datoteke. Verjetno ste opazili, da sem uporabil velike in male črke, to je zato, ker...
Linux razlikuje med velikimi in malimi črkami v imenih datotek ali ukazov. Zato sta DATOTEKA.tar.gz in datoteka.tar.gz dve različni datoteki. ls pomeni ukaz; LS pomeni napako.
Posebno opozorilo za uporabnike Windows 95. Če ime datoteke vsebuje presledke (kar ni pametno, je pa načeloma možno), morate pri vsakem sklicu nanj navesti takšno ime znotraj dvojnih narekovajev. Zgled:
$ # naslednji ukaz ustvari imenik "Stare datoteke" $ mkdir "Stare datoteke" $ ls Stare datoteke bin tmp
Nadalje: nekateri znaki niso dovoljeni, med njimi so !*$&.
Nobenih obveznih pripon kot na primer .COM in .EXE za programe ali .BAT za paketne datoteke ni. Izvodljive datoteke so označene z zvezdico ,*` na koncu, kadar izpišete vsebino imenika z ukazom ls -F. Na primer:
$ ls -F I_am_a_dir/ cindy.jpg cjpg* letter_to_Joe my_1st_script* old~
Datoteki cjpg* in my_1st_script* sta izvodljivi, torej programa. V DOS imajo varnostne kopije pripono .BAK; v Linuxu se končajo s tildo ,~`. Še nekaj: če se ime datoteke začne s piko, na primer .skrita_datoteka, ga ukaz ls ne prikaže.
Izbire v programih za DOS navadno uvede poševnica (npr. /izbira), v programih na Linuxu in Unixu nasplošno pa ena ali dve črtici, torej -izbira ali --dolga-izbira. Ukaz dir /s, na primer, tako postane ls -R. Verjetno ste že opazili, da tudi mnogi programi za DOS uporabljajo ta stil določanja izbir, med njimi PKZIP in ARJ.

Zdaj lahko tudi preskočite na razdelek Datoteke: primerjava ukazov, na vašem mestu pa bi bral dalje.

3.2 Simbolne povezave

Unix pozna zvrst datoteke, ki na DOS ne obstaja: simbolne povezave. Lahko si jih zamišljamo kot kazalce na datoteke ali imenike, in jih lahko uporabljamo namesto datotek ali imenikov, na katere kažejo; podobno kot bližnjice na Windows 95. Primera simbolnih povezav sta imenik /usr/X11, ki kaže na /usr/X11R6/ in enota /dev/modem, ki kaže bodisi na /dev/cua0 ali /dev/cua1.

Simbolno povezavo napravimo takole:


$ ln -s <datoteka_ali_imenik> <ime_povezave>

Zgled:


$ ln -s /usr/doc/g77/DOC g77manual.txt

Zdaj se lahko sklicujemo na g77manual.txt namesto na /usr/doc/g77/DOC. Simbolnim povezavam se pri izpisu vsebine imenika doda znak ,@` na koncu.


$ ls -F
g77manual.txt@
$ ls -l
(druge reči...)           g77manual.txt -> /usr/doc/g77/DOC

3.3 Dovolilnice in lastništvo nad datotekami

Datoteke in imeniki v DOS imajo lahko naslednje prilastke: A (arhivski), H (skrit, angl. hidden), R (dovoljen samo za branje, angl. read-only), ali S (sistemski). Samo H in R sta smiselna tudi pod Linuxom: imena skritih datotek in imenikov se začnejo s piko, o prilastku R pa več v nadaljevanju.

Pod Unixom ima vsaka datoteka dovolilnice (angl. permissions) in lastnika (angl. owner), ki nadalje pripada eni ali večim skupinam uporabnikov (group). Poglejmo si naslednji primer:


$ ls -l /bin/ls
-rwxr-xr-x  1  root  bin  27281 Aug 15 1995 /bin/ls*

Ime datoteke, /bin/ls, je izpisano v zadnjem polju. Prvo polje so dovolilnice za datoteko. Vidimo tudi, da je lastnik datoteke root, pripada pa skupini bin. Ostale informacije zaenkrat pustimo ob strani in si oglejmo dovolilnice. -rwxr-xr-x pomeni, od leve proti desni:

Prvi - je zvrst datoteke (- je navadna datoteka, d imenik, l simbolna povezava in tako dalje.) Preostale znake beremo v trojicah. rwx so dovolilnice za lastnika. Ta lahko datoteko bere (read), piše oz. briše (write) in izvaja (execute). r-x so dovolilnice za uporabnike iz skupine bin. Ti jo lahko berejo (read) in izvajajo (execute), ne morejo pa je spreminjati (pisati ali brisati). Pojma skupine zaenkrat ne bomo obravnavali; dokler ste začetnik ali začetnica, lahko preživite tudi brez njega. Zadnji r-x so dovolilnice za vse ostale uporabnike. Tudi ti lahko datoteko berejo in izvajajo, ne morejo pa je spreminjati.

Tudi imenik /bin ima svoje dovolilnice; za podrobnosti si oglejte Imeniki in dovolilnice. Dovolilnice so razlog, zakaj ne morete pobrisati datoteke /bin/sl, razen če niste root: nimate dovoljenja za spreminjanje te datoteke. Dovolilnice za posamezno datoteko lahko spreminjate z ukazom:


$ chmod <kdoXdovoljenje> <datoteka>

,,Kdo`` je lahko u (uporabnik, torej lastnik), g (skupina), ali o (ostali). Namesto X stoji bodisi + (izdamo dovolilnico) ali - (prekličemo dovolilnico). In končno, ,,dovoljenje`` je lahko r (dovoljenje za branje, angl. read), w (dovoljenje za pisanje oz. spreminjanje; angl. write), ali x (dovoljenje za izvajanje, angl. execute). Sledi nekaj običajnih primerov uporabe ukaza chmod:


$ chmod +x datoteka

Datoteko smo napravili izvodljivo.


$ chmod go-rw datoteka

Umaknili smo dovoljenje za branje in pisanje za skupino in vse ostale, datoteko lahko bere in spreminja le še lastnik.


$ chmod ugo+rwx datoteko.

S takšno dovolilnico lahko vsakdo bere, spreminja ali izvaja datoteko.


# chmod +s datoteka

Izdali smo dovolilnico, s katero lahko vsakdo izvaja to datoteko z enakimi pooblastili, kot jih ima lastnik te datoteke (običajno datoteke izvajamo z lastnimi pooblastili). To je takoimenovana datoteka vrste ,,setuid`` ali ,,suid``. Navadno gre za sistemske datoteke kot npr. strežnik X, katerih lastnik je root, saj lahko le z njegovimi pooblastili dostopamo do nekaterih sistemskih virov.

Na dovolilnice se lahko sklicujemo tudi z osmiško kodo: rwxr-xr-x tako na primer izrazimo kot 755 (vsaki črki iz trojice ustreza en bit: --- je 0, --x je 1, -w- je 2, -wx je 3 itd.). Na prvi pogled zgleda težavno, z nekaj prakse pa boste hitro razumeli koncept.

Edino superuporabnik, root, lahko spreminja dovolilnice za katerokoli datoteko na sistemu, ostali pa le svoje. RMP.

3.4 Datoteke: primerjava ukazov

Na levi je ukaz DOS, na desni enakovredni ukaz v Linuxu


ATTRIB:         chmod
COPY:           cp
DEL:            rm
MOVE:           mv
REN:            mv
TYPE:           more, less, cat

Preusmeritev in nizanje ukazov: < > >> |

Džokerji: * ?

nul: /dev/null

prn, lpt1: /dev/lp0 or /dev/lp1; lpr

Primeri


DOS                                     Linux
---------------------------------------------------------------------

C:\GUIDO>ATTRIB +R FILE.TXT             $ chmod 400 file.txt
C:\GUIDO>COPY JOE.TXT JOE.DOC           $ cp joe.txt joe.doc
C:\GUIDO>COPY *.* TOTAL                 $ cat * > total
C:\GUIDO>COPY FRACTALS.DOC PRN          $ cp fractals.doc /dev/lp1
C:\GUIDO>DEL TEMP                       $ rm temp
C:\GUIDO>DEL *.BAK                      $ rm *~
C:\GUIDO>MOVE PAPER.TXT TMP\            $ mv paper.txt tmp/
C:\GUIDO>REN PAPER.TXT PAPER.ASC        $ mv paper.txt paper.asc
C:\GUIDO>PRINT LETTER.TXT               $ lpr letter.txt
C:\GUIDO>TYPE LETTER.TXT                $ more letter.txt
C:\GUIDO>TYPE LETTER.TXT                $ less letter.txt
C:\GUIDO>TYPE LETTER.TXT > NUL          $ cat letter.txt > /dev/null
        n/a                             $ more *.txt *.asc
        n/a                             $ cat section*.txt | less

Opombe:

Džoker * je na Linuxu pametnejši: * ujame vse datoteke razen skritih; .* ujame vse skrite datoteke (vendar tudi trenutni imenik ,.` in imenik nad njim, ,..`, zato previdno!); *.* ujame le tiste datoteke, ki imajo sredi imena piko, ali pa se končajo s piko. p*r ujame ,,parameter`` kot ,,papir``; *c* ujame tako ,,Kitajec`` kot ,,akcija``.
Pri uporabi more pritiskajte <SPACE> za naslednjo stran, ,q` za konec. Ukaz less je bolj intuitiven in dovoljuje uporabo kurzorskih tipk.
Nič takega kot UNDELETE ne obstaja, zato dvakrat premislite, preden karkoli pobrišete.
Dodatno k preusmeritvam < > >>, ki jih poznamo iz DOS, dovoljuje Linux tudi prusmeritve oblike 2>. S slednjo preusmerimo standardni izhod za napake (stderr); konstrukt 2>&1 tako preusmeri standardni izhod za napake (stderr) na standardni izhod (stdout), 1>&2 pa obratno.
Linux pozna še eno zvrst džokerjev []. Uporaba: [abc]* ujame vse datoteke, katerih imena se začno z a, b, c; *[I-N1-3] pa vsa imena, ki se končajo na I, J, K, L, M, N, 1, 2, 3;
Ukaz lpr <file> natisne datoteko v ozadju. Če vas zanima, kaj se z njo dogaja in na katerem mestu v vrsti za tiskanje se nahaja, uporabite lpq; iz vrste za tiskanje jo umaknemo z ukazom lprm;
Nobenega ukaza ni, ki bi se obnašal kot RENAME v DOS; konkretno, mv *.xxx *.yyy ne napravi tega, kar si morda želite, da bi. Namesto tega lahko uporabite spodnjo skripto, oglejte si razdelek Skripte ukazne lupine: datoteke .BAT na steroidih za podrobnosti.
```
#!/bin/sh
# ren: preimenuj več dat

if [ $# -lt 3 ] ; then
  echo "usage: ren \"pattern\" \"replacement\" files..."
  exit 1
fi

OLD=$1 ; NEW=$2 ; shift ; shift

for file in $*
do
  new=`echo ${file} | sed s/${OLD}/${NEW}/g`
  mv ${file} $new
done
```
Opozorilo: skripta se ne obnaša enako kot REN v DOS, ampak uporablja tkim. regularne izraze, o katerih še ni tekla beseda. Na kratko: če bi s to skripto radi spremenili pripone več datotek naenkrat, to storite kot v tem zgledu: ren "htm$" "html" *htm. Ne pozabite na znak $.
Uporabljajte ukaza cp -i and mv -i, ki vas opozorita, preden bi kakšna datoteka bila prepisana.

3.5 Poganjanje programov: večopravilnost in seanse

Program poženete tako, da vtipkate njegovo ime, torej enako kot v DOS. Če se imenik (glejte razdelek Uporaba imenikov), kjer se program nahaja, nahaja v poti (PATH; razdelek Sistemske inicializacijske datoteke), boste s tem program pognali. Za razliko od DOS pa Linux ne po pognal programa iz trenutnega imenika, če ta imenik ni naveden v poti. Izogib: iz trenutnega imenika program poženite z ukazom ./program.

Običajna ukazna vrstica izgleda nekako takole:


$ ukaz [-s1 [-s2] ... [-sn]] [par1 [par2] ... [parn]] [< vhod] [> izhod]

Pri tem so -s1 ... -sn izbire programa, par1 ... parn pa parametri. V isti vrstici lahko zaporedoma poženete več ukazov, če jih med seboj ločite s podpičji:


$ ukaz1 ; ukaz2 ; ... ; ukazn

To je pravzaprav vse, kar morate vedeti o poganjanju programov. Čisto enostaven pa je tudi naslednji korak. Eden od glavnih razlogov za uporabo Linuxa je ta, da je večopravilni sistem -- več programov (od zdaj bomo programom med tekom rekli procesi) lahko teče hkrati. V ozadju lahko poženete nov proces in nemotemo nadaljujete s svojim delom. Še več: pod Linuxom ste lahko hkrati večkrat prijavljeni -- kot bi imeli več računalnikov!

Med prijavnimi seansami 1..6 na virtualni konzoli lahko preklapljate s pritiskom na <ALT-F1> ... <ALT-F6>
Znotraj prijavne seanso v virtualni konzoli lahko z ukazom su - <prijavno_ime> poženete novo prijavno seanso, ne da bi s tem končali tekočo prijavno seanso. Primer su - root. Stvar je uporabna na primer pri kratkih opravilih, ki pa jih lahko izvaja samo root.
Prijavno seanso zaključite z ukazom exit. Če imate še kakšne ustavljene procese (več o njih v nadaljevanju), boste na to opozorjeni.
Proces poženete v ozadju tako, da na koncu ukazne vrstice dodate znak ,&`:
$ program [-izbire] [parametri] [< vhod] [> izhod] & [1] 123
Ukazna lupina prepoznava procese po številki opravila (npr. [1]; več o opravilih v naslednji točki) in po identifikacijski številki procesa (angl. PID, Process Identification Number; v našem zgledu je to 123).
Seznam trenutno tekočih procesov dobite z ukazom ps -ax.
Proces prekinemo z ukazom kill <PID>. K temu se moramo včasih zateči, če ne vemo, kako bi zaključili po običajni poti. Prekinjate lahko samo svoje procese, izjema je root, ki lahko prekine katerikoli proces. Občasno je proces možno prekiniti samo z ukazom kill -SIGKILL <PID>. Ukazna lupina poleg prekinjanja dovoljuje tudi, da proces ustavimo ali začasno zamrznemo, določimo, da se izvaja v ozadju, ali pa prikličeno iz ozadja nazaj v ospredje. V tem kontekstu pravimo procesom ,,opravila``.
Seznam tekočih opravil dobite z ukazom jobs. Tu so opravila navedena le s številko opravila, ne s PID.
Proces ki teče v ospredju ustavimo s pritiskom na <CTRL-C> (ne dela nujno vedno).
Proces v ospredju zamrznemo s pritiskom na <CTRL-Z> (tudi to de deluje vedno).
Zamrznjen proces pošljemo v izvajanje v ozadje z ukazom bg <job> (s tem postane opravilo).
Opravilo prikličemo iz ozadja z ukazom fg <job>. Brez dodatnega argumenta ukaz fg prikliče v ospredje zadnje opravilo, ki smo ga poslali v ozadje.
Opravilo prekinemo z ukazom kill <%opravilo>, pri čemer je <opravilo> številka posla: 1, 2, 3...

S temi ukazi lahko obenem formatirate disk, pospravljate kopico datotek v arhiv, prevajate program in dekomprimirate drugo arhivsko datoteko, pa imate še vedno dostop do pozivnika. Pa poskusite kaj takega v DOS! Poskusite še v Windows (če bodo preživeli), da vidite razliko v hitrosti.

3.6 Poganjanje programov na drugih računalnikih

Programe na drugem računalniku, katerega popolno mrežno ime je nekje.drugje.si, lahko poganjamo tako, da se nanj prijavimo s programom telnet:


$ telnet nekje.drugje.si

Ko ste prijavljeni, preprosto poženite program, ki ga želite. Verjetno je odveč povedati, da morate tudi na tem drugem računalniku imeti odprt uporabniški račun.

V okenskem okolju X11 lahko na drugem računalniku celo poganjate programe, pisane za to okolje, na svojem pa prikazujete rezultate. Naj bo nekje.drugje.si oddaljeni računalnik, moj.linux.si pa naš mlinček z Linuxom. Postopek spodaj opisuje, kako z računalnika moj.linux.si poženemo program, ki se nahaja na drugem računalniku, nekje.drugje.si:

Poženemo X11 in v njih xterm ali ekvivalentni terminalski emulator. Potem tipkamo:
$ xhost +nekje.drugje.si $ telnet nekje.drugje.si
Po prijavi na drug računalnik vtipkamo:
remote:$ DISPLAY=moj.linux.si:0.0 remote:$ moj_program &
(Odvisno od uporabljane ukazne lupine na drugem računalniku boste morda namesto vrstice DISPLAY... morali natipkati setenv DISPLAY moj.linux.si:0.0.)

Et voila! Zdaj se bo moj_program pognal na nekje.drugje.si in uporabljal naš zaslon za prikaz. Ne poskušajte pa tega prek modema -- prepočasi gre, da bi bilo zares uporabno.

3. Datoteke in programi

3.1 Datoteke: uvodni pojmi