Ko konfiguracijska skripta konča z delom, vam pove, da napravite ,,make
dep
`` in (morda) ,,clean
``. Torej napišete ,,make dep
``. To vam zagotovi, da
so vse odvisnosti, na primer vključne datoteke, na svojem mestu. To ne traja
dolgo, razen, če imate zelo počasen računalnik. Pri starejših različicah jedra
morate po koncu delanja odvisnosti napisati še ,,make clean
``. To odstrani
vse objektne datoteke in druge stvari, ki so jih pustile za sabo stare različice.
V vsakem primeru ne pozabite narediti tega koraka preden začnete prevajati
jedro.
Po urejanju odvisnosti in čiščenju lahko napišete ,,make zImage
`` ali ,,make
zdisk
`` (ta del traja veliko časa). ,,make zImage
`` prevede jedro in v imeniku
arch/i386/boot
pusti datoteko, imenovano ,,zImage
`` (med drugim). To je novo
komprimirano jedro. ,,make zdisk
`` naredi isto stvar, le da prepiše novo datoteko
zImage
na disketo, ki ste jo, upajmo, vstavili v pogon ,,A:`` (/dev/fd0
). ,,zdisk
``
je priročno orodje za testiranje novih jeder; če novo jedro ne deluje v redu,
preprosto odstranite disketo in zaženite staro jedro. Včasih boste to disketo
lahko uporabili tudi, če boste po pomoti odstranili svoje jedro (ali naredili
kaj podobno groznega). Disketo lahko uporabite tudi pri inštalaciji novih sistemov,
ko preprosto prepišete vsebino enega diska na drugega (,,Vse to in še več!
Koliko bi plačali zdaj?``). Vsa, vsaj na pol razumna, jedra so komprimirana,
odtod črka ,,z
`` pred njihovimi imeni. Komprimirano jedro se samodejno odkomprimira,
ko se izvršuje.
,,make mrproper
`` naredi bolj intenzivno čiščenje (,,clean
``). Včasih je
ta cilj potreben; morda ga želite uporabiti ob vsakem popravku. ,,make mrproper
``
bo tudi pobrisal vašo konfiguracijsko datoteko, zato shranite njeno rezervno
kopijo (.config
), če se vam zdi pomembna.
,,make oldconfig
`` bo poskušal nastaviti jedro s stare konfiguracijske
datoteke; namesto vas bo šel skozi proces ,,make config
``. Če še nikoli niste
prevedli jedra ali nimate stare konfiguracijske datoteke, verjetno nočete tega,
saj hočete spremeniti privzeto nastavitev.
Za ukaz ,,make modules
`` glejte razdelek o modulih.
Ko imate novo jedro, za katerega menite, da deluje, kot želite, je čas
za njegovo namestitev. Večina ljudi za ta korak uporablja LILO (Linux Loader).
Jedro namestite, poženete čez njega LILO in ga pripravite za zaganjanje z ukazom
,,make zlilo
``. Vendar le, če je lilo
nastavljen takole: jedro je /vmlinuz
,
lilo je v imeniku /sbin
, in vaša nastavitvena datoteka /etc/lilo.conf
se s
tem strinja.
V vseh drugih primerih morate pognati LILO neposredno. Paket je precej
enostaven za inštalacijo in delo, a zna zmesti ljudi s konfiguracijsko datoteko.
Glejte nastavitveno datoteko (v starejših verzijah je to /etc/lilo/config
,
v novejših pa /etc/lilo.conf
) in poglejte, kakšne nastavitve imate. Konfiguracijska
datoteka mora izgledati podobno:
image = /vmlinuz
label = Linux
root = /dev/hda1
...
Nastavitev ,,image =
`` kaže na na novo nameščeno jedro. Večina ljudi uporablja
/vmlinuz
. Lilo potrebuje oznako ,,label
``, da ugotovi, katero jedro ali operacijski
sistem naj zažene, oznaka ,,root
`` je korenski imenik /
določenega operacijskega
sistema. Napravite rezervno kopijo vašega starega jedra in prepišite datoteko
zImage
, ki ste jo pravkar naredili na to mesto (napišete npr. ,,cp zImage /vmlinuz
``,
če uporabljate ,,/vmlinuz
``). Potem še enkrat zaženete lilo -- na novejših
sistemih le napišete ,,lilo
``, na starejših morate morda narediti /etc/lilo/install
ali celo /etc/lilo/lilo -C /etc/lilo/config
.
Če bi radi izvedeli več o nastavitvi programa LILO ali če nimate programa LILO, dobite najnovejšo verzijo z vašega priljubljenega mesta za ftp in upoštevate navodila.
Za zaganjanje enega vaših starejših jeder s trdega diska (še en način,
kako si opomorete, če ste uničili novo jedro), prekopirajte vrstice pod (in
vključno z) ,,image = xxx
`` v LILO-vi nastaviveni datoteki na konec datoteke
in spremenite ,,image = xxx
`` v ,,image = yyy
``, kjer je ,,yyy
`` polna pot
do datoteke, v katero ste shranili rezervno jedro. Potem spremenite ,,label
= zzz
`` v ,,label = linux-backup
`` in še enkrat poženite lilo
. V konfiguracijsko
datoteko lahko dodate tudi vrstico z ,,delay=x
``, kjer je ,,x
`` časovni interval
v desetinkah sekunde, v katerem LILO čaka, da ga boste lahko prekinili (npr.
s tipko Shift) in vpisali oznako rezerve zaganjalne kopije (če se zgodi kaj
neprijetnega).