Next Previous Contents

2. Pomembna vprašanja in njihovi odgovori

2.1 Kaj pravzaprav sploh počne jedro?

Unixovo jedro deluje kot posrednik med vašimi programi in strojno opremo. Najprej, dela (ali poskrbi za) upravljanje s pomnilnikom za vse tekoče programe (procese) in poskrbi, da vsi dobijo pošten (ali nepošten, če tako želite) delež procesorjevih ciklov. Poleg tega daje programom prijazen, precej prenosljiv, vmesnik za pogovor z vašo strojno opremo.

Gotovo ima jedro več dolžnosti kot samo ti dve, a najpomembneje je, da poznate ti, osnovni.

2.2 Zakaj bi si želel nadgraditi svoje jedro?

Novejša jedra v splošnem ponujajo možnost za pogovor z več vrstami opreme (to se pravi, imajo več gonilnikov naprav), imajo morda boljše procesno upravljanje, lahko delujejo hitreje kot starejše verzije, so bolj stabilna od starejših verzij in odpravijo neumne hrošče v starejših verzijah. Večina ljudi nadgradi jedra, ker želijo gonilnike naprav in popravke hroščev.

2.3 Katero strojno opremo podpirajo nova jedra?

Preberite Hardware-HOWTO. Kot alternativo lahko pogledate datoteko config.in, v Linuxovi izvorni kodi, lahko pa tudi izveste, ko poskusite ,,make config``. To vam pokaže vso opremo, ki je podprta v standardni izdaji jedra, a ne vse, kar podpira Linux; veliko pogostih gonilnikov (kot npr. gonilniki za PCMCIA in za nekatere tračne enote) je nalagalnih modulov, ki se urejajo in distribuirajo posebej.

2.4 Katero verzijo prevajalnika gcc in knjižnice libc potrebujem?

Linus priporoča verzijo gcc v datoteki README, priloženi izvorni kodi Linuxa. Če nimate te verzije, vam dokumentacija poleg priporočene verzije gcc pove, če morate nadgraditi knjižnico libc. To ni težko opravilo, pomembno pa je, da sledite navodilom.

2.5 Kaj je nalagalni modul (loadable module)?

To so delčki kode jedra, ki niso povezani (vključeni) direktno v jedro. Prevedemo jih posebej in jih lahko vključimo ali odstranimo v delujoče jedro skoraj kadarkoli. Zaradi njihove fleksibilnosti je to zdaj priporočen način za uporabo določenih lastnosti jedra. Mnogi popularni gonilniki, na primer gonilniki za PCMCIA in za tračno enoto QIC-80/40, so nalagalni moduli.

2.6 Koliko prostora potrebujem na disku?

Odvisno od vaše konkretne konfiguracije sistema. Komprimirana izvorna koda Linuxa verzije 2.0.10 je velika približno 6 MB. Večina računalnikov jo obdrži tudi po odpakiranju. Nekomprimirana zasede do 24 MB. A to še ni vse -- za prevajanje potrebujete še več prostora. To je odvisno od tega, koliko stvari vkonfigurirate v svoje jedro. Na primer, na določenem stroju, kjer imam omrežno podporo, gonilnik za mrežno kartico 3Com 3C509 in tri datotečne sisteme, mi vse to zaseda blizu 30 MB. Če temu prištejemo še komprimirano izvorno kodo Linuxa, potrebujete za to konkretno konfiguracijo približno 36 MB. Na drugem sistemu, brez podpore omrežnih naprav (a še vedno z omrežno podporo) in s podporo zvočne kartice, porabi to še več diska. Novejša jedra imajo poleg tega bolj razvejena drevesa izvorne kode kot starejša, zato se v splošnem, če imate veliko strojnih naprav, prepričajte, da imate dovolj velik disk za vso to zmešnjavo (in pri današnjih cenah si ne morem kaj, da vam ne bi priporočil nakupa drugega diska kot odgovor na vaše težave s prostorom).

2.7 Kako dolgo traja?

Za večino ljudi je odgovor ,,zmerno dolgo``. Hitrost vašega sistema in količina pomnilnika vsekakor določata čas prevajanja, toda majhen časovni delež ima kaj opraviti tudi z nastavitvami stvari, ki bi jih radi podprli v jedru. Na računalniku s procesorjem 486DX4/100 s 16 MB RAM-a, prevajanje jedra v1.2 s petimi datotečnimi sistemi, omrežno podporo in gonilniki za zvočno kartico, traja okoli 20 minut. Na 386DX/40 (8 MB RAM) s podobno konfiguracijo, traja prevajanje skoraj poldrugo uro. V splošnem je dobro priporočilo, da si skuhate kakšno kavico, gledate TV, pletete ali karkoli delate za kratkočasenje, ko vaš stroj prevaja jedro. Jedro vam lahko prevede tudi kdo drug s hitrejšim strojem, če imate res počasen računalnik.


Next Previous Contents